Poletna vila Cindro – Strožanac

Daleč poznana hiša Cindro vas bo navdušila že na prvi pogled. Mnogi so tu že bivali, še več pa je tistih, ki si to želijo. Po tej zgodbi boste tudi vi med omenjenimi. Cindro je splitska patricijska družina, po poreklu iz Poljic, katere člani so opravljali različne službe v Splitu. Udeleževali so se javnega življenja mesta, družina pa je bivala v mestni četrti sv. Martina, v severnem delu Dioklecijanove palače.

Splitski rodbini družine je bilo leta 1822 potrjeno avstrijsko plemstvo. Danes je kot spomin na družino, nam v veselje, ostala elegantna dvonadstropna hiša, nameščena tik ob glavni prometni cesti, ki poteka skozi Podstrano v Strožancu.

Spoznajte malo bolje družino Cindro

Ugledna splitska družina Cindro je že v 15. stoletju imela zemljiške posesti na več podstranskih lokacijah. Zaradi zaslug v boju proti Turkom je mletški providur kot zahvalo dodelil družini Cindro posestvo v Strožancu. To je kmalu prešlo v turško last, vendar ga je Beneška republika konec 17. stoletja vrnila lastnikom in jim z dukalom leta 1734 potrdila lastninsko pravico.

Družina je kmalu ob obali postavila zgradbo, ki je imela poleg bivalno-gospodarske tudi obrambno vlogo. V tloris bivališča so bile vključene utrdbe in strelne line, v 19. stoletju pa je bila vila okrašena še z družinskim grbom nad vhodnimi vrati, prenesenim s splitske družinske palače.

Že v tistem času je letna vila gostila komorne orkestre in služila kot oder za koncerte in izvedbe tedanjih novih oper. Takšne izvedbe so postale del tradicije, ki se goji še danes.

Zanimive podrobnosti hiše Cindro

Dvorišče kompleksa ima površino 900 kvadratnih metrov in je danes spremenjeno v perivoj s skrbno izbranimi hortikulturnimi vrstami, med katerimi prevladujejo mediteranske vrste. Izpostaviti lahko oleander, palme, murve in pušpan. Odkar je bila vila leta 1979 zaščitena kot kulturni spomenik in nato obnovljena, se notranji prostor uporablja kot letno bivališče njenih lastnikov, dvoriščni pa kot elegantni zeleni oder za podstranske letne kulturne dogodke.

Cindro je nameščena tik ob morju v Strožancu. Mnogi se bodo strinjali, da je to nesporno najlepša zgradba na celotnem pasu od Splita do Omiša. Gre za pravljično, prastaro graščino z zanimivimi zgodovinskimi zgodbami, ki predstavlja redko ohranjen podeželsko-gospodarski kompleks iz 17. stoletja.

Hiša je bila leta 1979 vpisana v register nepremičnih kulturnih spomenikov. Posebna vrednost vile je ohranjeni perivoj bujne mediteranske vegetacije. Kompleks priča o zgodovinski tradiciji dalmatinskega patricijata za estetiko okolja in usklajeno življenje v njem.

Nasledniki družine Cindro bivajo v graščini v letnih mesecih, ko v prostoru vile potekajo tudi letni kulturni dogodki.

Po ustnem izročilu je bila družina Cindro znana zdravniška družina. Konte Jeronim Cindro je za zasluge v kandijski vojni prejel posestvo na zapadnem delu Strožanca. Posestvo je kmalu prešlo v oblast Turkov, Beneška republika pa ga je leta 1699 vrnila družini Cindro.

Na vhodnih vratih je viden družinski grb, prenesen iz Palače Cindro v Splitu. Večja hiša je bila namenjena gospodarskim namenom in je bila sestavljena iz konobe in prvega nadstropja.

Leta 1734 je bila lastnina družine Cindro potrjena z „Ducalom“. V začetku 19. stoletja so bile hiše zažgane kot maščevalno dejanje Poljičanov in francoske vojske. Leta 1884 je Josip Cindro nadzidal drugo nadstropje večje hiše in v njej občasno bival z družino. V tistem času so bili v vili pogosti komorni koncerti z odlomki novih oper.

Nekaj let pred drugo svetovno vojno je bila na dvorišču zasajena magnolija, ki danes presega hišo, obnovljeni pa so bili tudi prvo in drugo nadstropje večje hiše. Po vojni je bilo premoženje zaplenjeno, z izjemo idealne polovice, ki pripada Marinu Cindru. Hiša je bila leta 1979 vpisana v register nepremičnih kulturnih spomenikov. Z dedovanjem, odkupom in darovanji je Nikola Cindro postal lastnik celotnega kompleksa hiš in parka.

Leta 1999 se je začela obnova kompleksa, tako da so bili vila, večja zgradba in tlakovanje dvorišča obnovljeni leta 2001. Žal zidovi okoli kompleksa niso bili sanirani. Notranjost graščine je danes urejena v skladu s sodobnimi potrebami življenja, le pritličje je ohranilo patino starih časov.