Trdnjava sv. Nikole v Šibeniku

Trdnjava sv. Nikole stoji prav na vhodu v kanal sv. Ante. Zgrajena je bila v 16. stoletju za obrambo mesta pred turškimi napadi z morja. Danes še stoji in nazorno prikazuje stanje mesta ter njegov razvoj v tistem obdobju. Načrtoval jo je beneški vojaški graditelj Michiele Sammichelle. Spodnji deli trdnjave so zgrajeni iz belega kamna, zgornji pa iz opeke. Trdnjava sv. Nikole spada med najmočnejše pomorske fortifikacije na hrvaški obali Jadrana. Poleg tega je ena od bolj impozantnih zgradb te vrste v Evropi, upali pa bi si zapisati tudi v svetu.

Šibenska trdnjava sv. Nikole je pred kratkim postala kandidatka za vpis v zaščiteno dediščino pod zaščito UNESCA. To je dejstvo, na katero so Šibenčani ponosni, in ki najbolje govori o pomenu te zgradbe v svetu.

Kratek opis trdnjave in njena funkcija skozi zgodovino

Trdnjava sv. Nikole je pomorska obrambna utrdba, ki se nahaja na majhnem otočku Ljuljevac. Stoji prav na vhodu v kanal sv. Ante pri Šibeniku.

Od 9. julija 2017 je trdnjava sv. Nikole skupaj z obrambnim sistemom mesta Zadar vpisana na UNESCOv seznam svetovne dediščine. Vpisana je bila skupaj z drugimi utrdbami pod imenom „Beneške utrdbe od 15. do 17. stoletja. Že iz tega vpisa je mogoče sklepati, kakšno vlogo je imela trdnjava.

Tudi današnji videz trdnjave je podoben takratnemu. Kljub temu so se na njej skozi čas dogajale določene spremembe.

Tako je trdnjava doživela spremembe že v času beneške oblasti. Na terasi trdnjave prihaja do mestoma do sprememb višine, dogajale pa so se še nekatere druge spremembe.

V 19. stoletju je prišlo do zamenjave topovskih cevi, kar je zahtevalo dodatne spremembe. Predrte so bile tudi nove odprtine, ki so bolje ustrezale potrebam časa. V 20. stoletju je na terasi trdnjave nastala semaforska postaja za urejanje prometa po kanalu sv. Ante. Zaradi tega so bile nekatere zgradbe znotraj trdnjave porušene, vse tiste pa, ki so se ohranile do danes, počasi razpadajo, saj je trdnjava izgubila svojo prvotno funkcijo. Razpadanje je bilo na srečo ustavljeno, še posebej zdaj, ko je trdnjava na seznamu UNESCOve zaščitene dediščine in ko potekajo obnovitvena dela prostorov, ki bodo kasneje odprti za javnost.

Priporočilo: Solaris Aquapartk

Dalmatinsko Etno selo Šibenik

Zunanji videz utrdbe, v katerem lahko že danes uživate

Portal trdnjave je skrit na vzhodni kortini, za uhljem rondele. Vhod je obdan z renesančnim portalom, na katerem so delali tudi domači mojstri, Dujam iz Splita in Frano Dismanić iz Šibenika.

Portal je pravokotne oblike, sam vhod pa se nahaja na sredini in je polkrožno zaključen. Celoten portal je izdelan s detajli iz obdobja rustike, kar je viden znak njegove reprezentativne in obrambne vloge. Tako je tudi vhod poudarjen z rustiko, ki sledi loku, sam vrh loka pa je dodatno poudarjen s skulpturo.

Rustika se prenaša tudi na tričetrt stebre v varianti dorskega reda, ki flankirajo vhod, medtem ko se na zunanjih robovih, na isti ravni kot tričetrt stebri, nahajajo pilastri.

Tako stebri kot pilastri so poudarjeni glede na sam vhod in nosijo tramove. Po dolžini friza se izmenjujejo triglifi in okrašene metope, portal pa je zaključen s poudarjenim vencem, na katerem je nekdaj stal lev kot simbol Beneške republike.

Žal je bil lev s časom poškodovan, zato ga je kasneje na novo dal izklesati cesar Franc I., vendar so tudi tega uničili vojaki Kraljevine Jugoslavije leta 1926, ko so ga razbili in vrgli v morje.

Če jo opazujemo z morja, trdnjava sv. Nikole ne kaže posebnih detajlov. Že med gradnjo je bila zasnovana kot obrambna utrdba, na kateri ni bilo prostora za vizualne detajle. Trdnjava je imela namen, in lahko sklepamo, da se je izkazala za zelo učinkovito.

Skoraj na ravni morja lahko opazimo velike odprtine za topove, medtem ko z najvišje ravni prostor nadzorujejo kazamati. Giangirolamo je ta razpored imel za idealnega, saj so topovi nižje ravni lahko neposredno zadeli boke bližajočih se ladij. Istočasno so topovi v kazamatih zgornje ravni razarali njihove jambore. Rondela stoji skoraj v samem morju; naravne skale so opazne ob kurtinah, medtem ko se na samem jugu, pred polbastijonom, razteza preostanek otočka, ki povezuje trdnjavo s celino.

Slogovne značilnosti trdnjave sv. Nikole

Glede na čas gradnje je ta trdnjava, če jo primerjamo z drugimi zgradbami enakega ali podobnega namena iz sosednje Italije, ali z drugimi utrdbami na Hrvaškem, nekoliko bolj zapletena. Že samo zaradi tega je šibenska utrdba tudi bolj zanimiva, tako za obiskovalce kot za zgodovinarje in arheologe.

Trdnjava sv. Nikole se od že omenjenih utrdb razlikuje po kombinaciji rondele in podaljšanih polbastijonov. Uporaba polkrožne oblike rondele kot najbolj izpostavljene točke se je v tistem času v obrambni gradnji praviloma izogibala, saj je puščala prostor pred njo nebranjen. Vendar imajo zgodovinarji za to razlago, in sicer dva razloga: odsotnost skale in zemlje pred rondelo ni povzročala strahu, da bi sovražniki lahko prišli do vznojžja njenega obzidja in napadli, kot drugi razlog pa se šteje možnost idealne razporeditve topov na obeh ravneh.

Posebnost te trdnjave je, da se na njej prvič v celotnem beneškem graditeljstvu pojavi tenalja. Oblikujeta jo prav dva polbastijona, povezana s kortino, rešitev pa se imenuje tudi klešče.

Z analizo trdnjave vidimo novo kombinacijo že obstoječih elementov, zaradi česar se v virih navaja tudi kot nekakšen most znotraj morfologije obrambne arhitekture med (po obliki in tipologiji) preteklostjo in prihodnostjo.

Šibenik je kot takrat pomembno mesto na Jadranu, pa tudi zaradi svoje nove vloge v obrambi pred Turki, moral dobiti trdnjavo, kakršna je sv. Nikole, ki je bila trdna in v koraku s takratnimi trendi in načini gradnje. Vsemu temu se je verjetno pridružila tudi oddaljenost od centra Beneške republike, zaradi katere je imel Giangirolamo Sanmichele „prostejše roke“ pri načrtovanju trdnjave, rezultat pa so inovacije in eden od bolj nenavadnih primerov beneške obrambne arhitekture.